Bela potonika v porcelanasti vazi Isabella

Nekatere stvari povedo največ, ko so same. Ena bela potonika, večplastna in mehka kot iz vrta ob prvem juniju, v vitki porcelanasti vazi Isabella. Belo na belem — nobenega hrupa, nobenega tekmovanja z okolico. Le tiha točka, ob kateri se pogled ustavi.

Postaviš jo na sredino jedilne mize in nedeljsko kosilo dobi drugačen ritem. Ali na konzolo v hodniku, kjer jo zjutraj prva pozdravi svetloba. Ali v paru, simetrično, na obeh koncih police — in polica postane razstava. Ujame se s skandinavsko svetlobo, s klasično jedilnico, z minimalističnim stanovanjem, ki ne prenese odvečnega.

Podariš jo osebi, ki ne mara »okraskov«, a se ob lepoti vseeno ustavi: novemu sosedu ob vselitvi, kolegici ob novi pisarni, sebi ob novem začetku. Cvet je na otip kot pravi, porcelan hladen in gladek — skupaj pa skulptura, ki nikoli ne oveni in ne prosi za nič.